Pogosta vprašanja

CTK trenutno upravlja in vodi osem konzorcijev. Za vsak servis imamo svoj konzorcij, to so:

Trenutno število institucij v konzorcijih:

Sodelovanje v posameznih konzorcijih je odvisno od področja, ki ga servis pokriva, in od interesa ter finančnih zmožnosti institucije za posamezna znanstvena/strokovna področja. Npr. družboslovne vsebine ne zanimajo tehniških institucij ipd.

V konzorcije CTK se lahko vključijo organizacije, ki so vpisane v Evidenco izvajalcev znanstvenoraziskovalne dejavnosti ARIS (SICRIS); to so univerze ali druge akademske institucije, javni raziskovalni zavodi ali javne bolnišnice.

Kot pa je omenjeno zgoraj, ne gre le za en konzorcij, pač pa za več konzorcijev – za vsak servis obstaja svoj konzorcij. Zmotno je mnenje, da bi z enkratno letno članarino institucija lahko dostopala do vseh vsebin, ki jih upravlja CTK.

Članarina v klasičnem pomenu besede ne obstaja. Vsaka institucija krije svoj delež do polne cene (razlike med odobrenimi sredstvi sofinanciranja ARIS in polno ceno). Ta cena variira iz leta v leto. Spreminjajo se deleži sofinanciranja ARIS, cene servisov se praviloma vsako leto dvignejo za ca. 5 %, spreminja se menjalni tečaj USD, spreminjajo se cenovne politike založb itd. Ker so založbe monopolisti na svojem področju, cene dvigajo v svojem tempu, ne glede na razmere na trgu. Če institucija še ni bila vključena v prijavo na razpis za sofinanciranje v prihajajočem letu, do sofinanciranja v tistem letu še ni upravičena, lahko pa sodeluje in sama krije poln znesek.

Cene za vsako posamezno institucijo znotraj konzorcija (servisa) določi založba – lastnica servisa. Ceno določijo glede na velikost institucije (pogosto glede na število zaposlenih + vpisanih študentov, čeprav je število dejanskih potencialnih uporabnikov bistveno nižje), glede na število pedagoškega osebja, glede na število bolnišničnih postelj, pogosto pa sploh ne obrazložijo, kako so do cene prišli. Praviloma gre za razmeroma visoke zneske.

Okvirni polni zneski, ki jih za manjše institucije zahtevajo posamezne založbe:

Cene so odvisne od obsega vsebin (npr. celotna zbirka ali samo posamezne vsebinske zbirke), tudi od tečaja USD, velikosti institucije itd. Lahko tudi bistveno odstopajo od zgoraj navedenih okvirnih zneskov.

CTK se vsako leto (praviloma) spomladi prijavi na razpis Javne agencije za znastvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (ARIS) za (so)financiranje znanstvene literature v naslednjem letu. CTK v sofinanciranje prijavi konzorcije, ki jih upravlja. Postopek ocenjevanja, možnosti pritožb, pošiljanje obvestil o odbrenih sredstvih, dejanska nakazila odobrenih sredstev itd. so zaključeni nekje novembra. S tem sofinanciranjem potem sestavimo finančno sliko zneskov doplačil za sodelovanje vseh zainteresiranih insititucij v naslednjem letu. V sofinanciranje lahko vključimo tiste institucije, ki smo jih navedli v prijavi na razpis spomladi. Gre torej za časoven zamik ca. 8 mesecev. Institucija, ki še ni bila vključena v prijavo za sofinanciranje spomladi tekočega leta, (še) ni upravičena do sredstev sofinanciranja ARIS za elektronski dostop v prihajajočem letu.

Ko so znani zneski sofinanciranja ARIS, vse sodelujoče institucije dobijo preglednico, iz katere je razvidno, kolikšen delež bo za posamezen servis (konzorcij) kril ARIS, koliko pa bo morala vsaka institucija doplačati. Delež sofinanciranja ARIS se za posamezne konzorcije giba od 40 % do 90 %, razliko do polne cene z ustreznim DDV krijejo institucije same.

Institucionalni dostop uporabnikom omogoča uporabo plačljivih elektronskih virov (npr. znanstvenih revij) tako v prostorih institucije kot tudi na daljavo. Ponudniki e-virov (npr. Elsevier) dostop urejajo na podlagi registriranih IP-naslovov posamezne institucije. Ko uporabnik dostopa do virov z dovoljenega IP-naslova, ponudnik prepozna institucijo in samodejno omogoči dostop do vsebine.

Institucije morajo same zagotoviti ustrezno omejevanje dostopa (teh storitev konzorcij ne zagotavlja) v skladu z licenčnimi pogoji, saj se ti med posameznimi e-viri razlikujejo. Dostop mora biti omejen izključno na upravičene uporabnike:

• Dostop znotraj prostorov institucije: praviloma ni omejen glede na vrsto uporabnikov (npr. študenti, zaposleni). V praksi to pomeni, da lahko do licenciranih e-virov dostopajo vsi, ki se nahajajo v prostorih institucije (npr. v knjižnici).
• Oddaljeni dostop: običajno je omejen na določene skupine uporabnikov (npr. študente in zaposlene), zato morajo institucije zagotoviti zanesljivo preverjanje identitete. Najpogosteje se v ta namen uporabljajo:
  • proxy strežnik, ki preusmerja promet prek knjižničnega strežnika;
  • avtentikacijski sistemi, kot sta Shibboleth ali AAI, ki preverjajo identiteto uporabnika.

Storitve oddaljenega dostopa v Sloveniji zagotavljajo institucije same v okviru svojih dejavnosti (npr. za UL storitev izvaja NUK) ali pa jih zanje izvaja IZUM.

Tatjana Intihar, telefonska številka 01 2003 414 ali tatjana.intihar@ctk.uni-lj.si.

Herman Erčulj, telefonska številka 01 2003 402 ali herman.erculj@ctk.uni-lj.si.